Muzikačaka ni enako kot muzika čaka. Združitev besed naredi neki presežek pomena, ki pa ni enoznačen. Ali muzika čaka na nas ali muzika čaka, da bo zaigrana? Koga sploh lahko čaka muzika? Že ritmičnost te besede nakazuje, da to čakanje ni podobno nadležnemu čakanju v vrsti, ampak gre za neko stanje, neko počutje sveta, ki se zaveda, da ni več odrešitve.
Muzikačaka ustvarja zvočne pokrajine, po katerih poslušalci počasi drsimo v spremljavi odmevajočih glasov, ki so velikokrat popolnoma vraščeni v pokrajino. Ne gre namreč za muziko, v kateri nastopa oseba s svojim glasom, ne gre za glas, ki odzvanja po pokrajini, saj je to glas, ki je del same pokrajine. Pokrajina zato ni statična zvočna slika, temveč film, zvočna slika v gibanju. Je glas haloških gozdov in gričev, ki pa seže veliko širše, saj hkrati ujame tudi širšo stisko današnjega zmedenega časa. 
Muzikačaka je »one-woman-does-everything-by-herself band« Sare Korošec iz Haloz. 
Po heterogenem prvencu »Tako, da ne bi bolelo«, kjer so bile posamezne pesmi različni načini iskanja kako preboleti preteklost, se k nam vrača s konceptualnim albumom »Dolgčas«, na katerem pesmi prehajajo ena v drugo in pri tem odzvanjajo utripanje dolgega časa, ki ne beži in ne čaka. Časa, ki zgolj je in se vrača sam vase.  

                                                                                                   Tekst: Blaž Kosovel

hi, my name is iztok and i become music sometimes

I lost log-in info for my previous SC account @dpek . I make music, films, books, games.

Followers of Blaž